Kdo bo, če ne vi?

Lacius' s blog

Pozdravljeni, današnji blog bi rada posvetila, vsem tistim, ki jim manjka kanček poguma do uresničitev sanj.

Kaj je pravzaprav vaš izgovor, da se ne lotite stvari, ki si jih želite narediti? Dvom, strah pred neuspehom, ali to, kaj bodo drugi rekli?

Well, fuck that!

Vsak izmed nas je dobil edinstveno priložnost in kot najnaprednejše duše, ki smo si izbrale življenje na planetu Zemlja ima tudi vsak izmed nas priložnosti, ki mu omogočajo, da svoje življenje ustvari, tako kot si želi.

Največji problem, današnje družbe je, da ti LJUDJE, ki nimajo svojih želja in ciljev, poskušajo preprečiti, da bi jih vi dosegli, ker sami niso dovolj pogumni, da bi se spoprijeli z vsemi preprekami, ki vodijo, do ciljev. Nič hudega. To pomeni, da nekaj delate prav. In ne glede na to, da vas bodo taki ljudje kritizirali in obsojali ter poskušali preprečiti vaš uspeh, vedite da so ti ljudje že za vami in vas na nek svoj način občudujejo, ker si vi upate oni pa ne. 

(foto: instagram- zgradi imperij)

Vsak izmed nas ima svoje poslanstvo in napačno je razmišljanje, da se mora družba deliti na revne in bogate. Vsak izmed nas ima možnost, da ima vse kar si želi in vse je odvisno od vsakega izmed nas. Vesolje ponuja VSAKEMU čisto vsako stvar, ki si jo želi, ampak od nas je odvisno, kdo bo sledil toku, ki vodi do teh želja ter tistemu, ki bo garal zato, da dobi željeno.

Zakon vesolja deluje na tak način. Si to kar razmišljaš. Kot sem že omenila v enem izmed blogov POZITIVNE VIBRACIJE, vsi oddajamo določene frekvence in zakon vesolja deluje na način ZAKONA PRIVLAČNOSTI, kar pomeni, da ste vi tisti, ki določate svoj potek življenja in tisti, ki določate, kar si želite.

(foto: instagram- zgradi imperij)

Veste, nikdar nisem bila nevoščljiva do tistih, ki so IMELI, ker sem tudi sama na poti do svojih SANJ in zavedam se kako ''JEBENO TEŽKO'' dosežeš svoje CILJE in kakšna je pot do le teh. Ko si enkrat na poti do svojih ciljev, se ne ukvarjaš z ljudmi, ki jim je dnevni cilj, da ''šinfajo'' vse živo, ampak pod prioritete spadaš samo ti in to kako boš prišel do naslednjega cilja.

OSNOVNA ŠOLA je eden izmed najučinkovitejših načinov UBIJANJA CILJEV IN SANJ. To sem doživela tudi sama in sicer v spomin, se mi je zasidrala izjava učiteljice matematike. Kot ste že lahko prebrali v mojem prejšnjem blogu, nikdar nisem blestela v šoli in mimogrede matematika je bila moj najšibkejši člen. ''Roko na srce, matematiko znaš al pa ne znaš, druge ni.'' Kakorkoli ocene v šoli, mi nikdar niso bile pomembne, vedno sem si mislila pri sebi ,,samo da prodje''. Vedela sem, da bom naredila vse kar je treba, le v bolj raznovrstnih številkah v redovalnici. Malo več energije sem vložila v 8.razredu, ker je bilo to pač zadnje leto in napovedane omejitve na srednjih šolah, so me motivirale za učenje. Ampak pri matematiki je stanje ostalo nespremenjeno. In ravno na uri matematike, zadnje dni osnovne šole, gospa učiteljica odpre temo glede nadaljnjega šolanja. Tako jaz povem, da sem se vpisala na 4 letni program zdravstvene nege, na kar meni učiteljica reče: '' A SE NEBI TI RAJE VPISALA NA 3 LETNI PROGRAM?'' ''KHMMM..... EKSKJUZ MI?! Gospa učiteljica, se nebi vi raje ukvarjali s tem, da nikoli niste znali naučiti matematike in da pa mogoče zaradi vas res ne bom prišla na željeno šolo??''  (tega mimogrede nisem izjavila na glas, ker sem bila takrat še preveč ''zelena'' za tako provokativno izjavo) Ampak vseeno... To so ljudje, ki so tam zato, da ti ''perejo mozak'' po domače in da preprečijo, da bi kdo razmišljal s svojo glavo in imel svoje poglede na svet in na cilje. V trenutku, ti želijo razbiti želje in jih, mnogim. Meni jih niso, ker je bila želja po tem previsoka in prepričana sem bila že takrat, da bom dosegla vse stvari ki jih želim. Trenutno mi na fax- u do konca manjkajo 4 izpiti in diploma, ki jih bom to leto opravila in zaključila. Mislim, da sem dosegla precej več, kot mi je bilo rečeno ''SUCKERS''.

(foto: instagram- zgradi imperij)

Vsakega starša skrbi za svojega otroka, tako tudi moje. Ampak, nikdar v življenju, nisem dobila omejitev s strani moje mami in atija. Vedno ampak res vedno, sta me podpirala pri vseh mojih odločitvah, brez kakršnih koli prepovedi. In zato, sem jima neizmerno hvaležna iz srca. Pustila sta mi tudi, da ob svojih neprimernih odločitvah PADEM in sem, dostikrat. Zavedam se, da to niso bili padci, ampak lekcije, ki so me izoblikovale v osebo kakršna sem sedaj.

(foto: instagram- zgradi imperij)

Rada bi izkoristila priložnost, da se zahvalim vsem in vsakemu posebej, za takšno podporo pri prejšnjem blogu. Nikdar, v sanjah si nisem predstavljala, da bo moj blog prebralo in podprlo toliko ljudi. Hvaležna in počaščena sem za to! In tukaj je PRIMER, da SE DA! Vse lahko, samo stopiti moramo iz množice negativnih ljudi, se odpreti, podpreti druge in ostati pozitivni!

Kljub temu, da ima vsak izmed nas svoje želje in cilje, moramo vzpodbujati drug drugega, se motivirati, širiti pozitivo, ter verjeti, da se DOBRO Z DOBRIM VRAČA in SLABO Z SLABIM. Naša naloga, oziroma naloga družbe je, da delujemo KOLEKTIVNO, to pomeni, da sodelujemo drug z drugim, si pomagamo, ne pa da VSAK MISLI SAMO NA SVOJO RIT! Že res, da mora vsak poskrbeti za sebe in svoje potrebe, pa vendar ne smemo na poti doseganja svojih ciljev iti PREKO TRUPEL.

Hvala za vaš čas!😘

(foto: instagram- zgradi imperij)

Jaz verjamem v uspeh, vsakega izmed vas! 😉

Lacius

Potetovirana medicinska sestra, v čem je problem?

Lacius' s blog

Pozdravljeni, v današnjem blogu bom govorila o ''problemu'', ki mi že dolgo načenja živce. In sicer o tem, kako so ljudje polni predsodkov in o tem, kako bi morala biti medicinska sestra urejena in vzorna oseba, brez pirsingov, tattoojev, ter brez pretiranega make upa in dišav... 

Hja, v 18. stoletju mogoče, v današnjem civiliziranem času, bi pa jaz temu rekla BULLSHIT! 

'' Estetsko okraševanje vidnih delov telesa s tetoviranjem in »piercingom« ni skladno s podobo medicinske sestre. ''- zbornica- zveza

Mislim, da je problem v zdravstvu malo večji, kot, da se obremenjujemo s tem, kaj vsak posameznik počne sam s sabo v času SVOJEGA PROSTEGA ČASA oziroma IZVEN DELOVNEGA ČASA.

Moj namen tega bloga je, da Vam iz lastnih izkušenj povem, kako izgleda diskriminacija potetoviranih medicinskih sester v zdravstvu.

V času opravljanja obveznih kliničnih vaj v bolnišnici, sem doživela kar nekaj grenkih opazk glede mojega videza, ki je vplivalo tudi na moj način dojemanja zdravstva in odpor do dela v tem poklicu.

Z mojim videzom so imeli največ težav, ljudje na vodstvenih položajih. Ampak žal v indexu še zaenkrat ni ocene za videz(So fuck you!). V letih na faxu, sem na praksi glede ocen  v primerjavi z izpiti BLESTELA, tako, da glede tega nisem mela težav, je pa dosti težav povzročil MOJ DOLGI JEZIK, ki je na enem izmed ocenjevanj moje prakse vplival na končni izračun ocene. Ampak ne obžalujem tega, saj sem ta dan spoznala, da sem raje ''klošar'' kot pa da delam v splošni bolnišnici...In sicer najbolj me je prizadela izjava nadrejene: ''ja kaka pa hodiš ti po bolnici??!''. V tistem času sem imela roza barvo las, piercinge in seveda tattoo-je(slika spodaj). Moj odgovor je bil: ''glede na stopnjo vaše izobrazbe, nebi rekla, da me boste sodili po videzu''. Potem me je nagnala iz pisarne (jebiga..). 

Od nekdaj, sem občudovala delo zdravnikov in medicinskih sester in po zaključeni osnovni šoli sem se podala v svet zdravstva. Čeprav sem bila v razredu po ocenah ''zlata sredina''  včasih tudi nižje, sem prakso OBVLADALA. To pa zato, ker mi je bila v zibelko položena EMPATIJA. Vem, marsikdo ne ve kaj je to, ampak v zdravstvu je to ključ do pravilnega pristopa k pacientu. In na to osebno lastnost sem res ponosna. Empatija je pri meni spletla spoštljiv in enakopraven odnos do pacientov skozi vsa leta opravljanja prakse v bolnišnicah, domovih itd.. Nikoli, ampak res nikoli v svojih letih opravljanja prakse, nisem doživela, da bi se kateri izmed pacientov obregnil ob MOJE TATTOO-JE. In veste zakaj? Zato, ker sem jih obravnavala, tako kot bi svojo družino, prijatelje, znance in zato, ker sem svoje delo opravila vestno in profesionalno.

V času šolanja, spoznaš ogromno ljudi, zdravnikov, medicinskih sester...In poleg ostalih stvari,sem se naučila tudi to, da so ZDRAVSTVENI DELAVCI S TATTOOJI eni izmed NAJPRIJAZNEJŠIH LJUDI in ljudje, ki so brez predsodkov POLNI ŽIVLJENJA in ZGODB. 

Dobila sem tudi neverjetno dobro priložnost, za delo na zasebni kliniki ruskega zdravnika dr. Nikolaya Vorobyeva, katera obravnava ljudi iz višjih cenovnih razredov. Na prvem srečanju in pogovoru za delo, sem ponovno začutila potrebo po delu v zdravstvu, saj sem ugotovila, da pa je delo na zasebni kliniki, ki je ''bajdevej'' na zelo visokem nivoju, nekaj čisto drugega, kot pa delo v splošni bolnišnici.

(Med obiskom klinike dr. Vorobyev-a v Zemunu...)

Med pogovorom z gospodom Nikolayem, sem načela tudi temo o tattoojih. Zdelo se mi je fer, da kljub temu da sem sredi poletja prišla v dolgi majici na razgovor, povem o svojem pol rokavu in ostalih tattoo-jih. In odgovor na moje tattooj-e me je presunil. Niti kanček prezira, nisem začutila z strani zdravnika, saj mi je povedal le zahteve ki se tičejo odnosa do pacientov ne pa tudi videza. In glavna zahteva, ki sem jo dobila, je bila, da paciente obravnavam z empatičnim odnosom.  In jih..., mimogrede, z največjim veseljem, saj vem, da se moj nadrejeni zaveda, kvalitet jih nosim v sebi in ne na sebi!

Vsi tisti, ki odlašate tattoo na vidnem mestu, zaradi službe, nadrejenih, itd., Vam svetujem, da to storite čimprej in začnete delati in razmišljati, tako kot VI ŽELITE IN NE TAKO KOT VAM DRUGI REČEJO in kdo ve, mogoče, dobite priložnost ali službo, kjer ''jim bo dol viselo za vaše tattoo-je''.

''Imeti tetovaže in piercinge ni nestrokovno, nestrokovno je zavračanje zaposlenega, zaradi le teh in ne zaradi njihove ravni profesionalnosti in izkušenj.'' ~ℒacius 

Hvala za vašo pozornost!😘

Lacius